Ko otrok vstopi v vrtec se znajde v popolnoma drugačnih situacijah, kot jih je navajen. Neznano okolje lahko zbuja v otroku strah in stisko. V negotovi situaciji pa se znajdejo tudi starši, saj morajo otroka prepustiti bolj ali manj neznani osebi.

Veliko otrok kaže prilagoditvene težave, ne glede na to, koliko so stari in včasih tudi kljub temu, da so jih starši pripravljali na vstop v vrtec. Po drugi strani pa nekateri otroci od prvega do zadnjega dne radi hodijo v vrtec in nimajo nobenih težav.

Pomembno je, da se zavedamo, da se bo mogoče otrok ob vstopu v vrtec nekaj časa drugače obnašal in mu v tem obdobju pomagamo kolikor se le da. Otrok  potrebuje nekaj časa, da pridobi nove izkušnje in da spozna okolje, ter najde svoj prostor v novi situaciji.

Vsak otrok doživlja prehod iz družine v vrtec na svoj način. Prilagoditvene reakcije so pogostejše v prvih dneh bivanja v vrtcu.

Smiselna dolžina uvajanja, s postopnim krajšanjem prisotnosti starša, je pet dni. Pri nekaterih otrocih se kažejo težave zjutraj, pri drugih v skupini ali doma, pri nekateri pa šele čez nekaj časa. Otroci praviloma potrebujejo tri do štiri tedne, da v celoti sprejmejo življenje v vrtcu.

Pri mlajših otrocih se intenzivneje pokaže protest v vedenju in čustvovanju, saj so otroci do 3. leta težje prilagodljivi, niso sposobni razumsko dojemati spremembe, ter še ne zmorejo izražati občutkov z govorom. Večkrat je bila otrokova prva pomembna oseba odsotna prej, lažje se otrok prilagodi vrtcu. Odsotnost otroka zaradi bolezni, praznikov, vikenda ali dopusta pomeni ponovno prilagajanje, zato v uvajalnem obdobju odsvetujemo odsotnost, ki ni nujna (npr. bolezen).

OTROKOVA VKLJUČITEV V VRTEC JE ODVISNA OD VEČ DEJAVNIKOV:

TEMPERAMENT OTROKA:

Nekateri otroci se v novem okolju razgledujejo, ga proučujejo, jih vse zanima, drugi reagirajo z bojaznijo, jokom, zavračanjem novega, so izredno plašni. Nekateri se hitro navadijo na novo okolje, drugi zelo težko. Vsakemu je potrebno dati čas, ki ga potrebuje.

STAROST:

Okoli enega leta starosti je otrokova najpomembnejša psihološka potreba, potreba po varnosti, ki jo izraža tako, da je izrazito navezan na osebo, ki ga neguje, strah ga je, da bi ga kdo zapustil, boji se tujih oseb.
Od približno enega leta starosti se otroci čedalje bolj zavedajo, da starši ali drugi družinski člani res obstajajo, tudi če so fizično odsotni. Zato je tako  pomembno, da postopno vedno dlje puščamo otroka samega v vrtcu, da otrok počasi dobi zaupanje v to, da ga bodo starši (ali druga znana oseba) prišli iskat.
Pri 18-ih mesecih otrok že vedno več sodeluje in ga bolj zanima, kaj se dogaja okrog njega. Po tretjem letu starosti otrok postane bolj neodvisen, odprt v  odnosu do drugih, sposoben je skupinske igre. V ospredju ni več potreba po varnosti, ampak težnja po raziskovanju.

IZMENJAVA INFORMACIJ:

Pomembna je izmenjava informacij med starši in vzgojiteljico – pogovori o otrokovem vsakodnevnem vedenju, razpoloženju, o njegovih navadah pri spanju, hranjenju, oblačenju, navajanju na samostojnost, osnovni negi ipd. Pozornost je potrebno nameniti tudi vsem vašim vprašanjem o življenju v vrtcu. Na ta način  boste vi spoznali vzgojiteljico in ji boste lažje zaupali otroka, vzgojiteljica pa bo lažje zadovoljila potrebe in navade vašega otroka.

POSTOPNOST UVAJANJA:

S postopnim uvajanjem se zmanjšuje stres ob vstopu v neznano okolje. Otrok naj spozna novo okolje ob prisotnosti nekoga, ki mu zaupa. Raziskave  dokazujejo, da postopno uvajanje zmanjšuje otrokovo stisko, otroci več raziskujejo in so radovedni, imajo občutek varnosti, manj je težav pri hranjenju in spanju.
V začetku prilagajanja naj bo otrok v vrtcu le nekaj ur. Čas prisotnosti v vrtcu potem počasi podaljšujemo in krajšamo čas prisotnosti starša. S tem otroku postopoma razvijamo zaupanje do novih oseb in okolja. O postopnem uvajanju vašega otroka in o vaši vlogi se boste podrobno pogovorili z  vzgojiteljico na spoznavno igralni urici.

SPREMEMBE:

Pred vstopom v vrtec naj otrok ne doživlja večjih sprememb (odvajanje od pleničk, nova soba, selitev,…), ker vsaka sprememba pomeni za človeka stres in  vstop v vrtec je za otroka dovolj stresen. Otroka tudi ni priporočljivo uvajati v  vrtec takoj po preboleli bolezni.

KAKO SE LAHKO KAŽEJO PRILAGODITVENE TEŽAVE?

Zjutraj:

doma se upira in noče v vrtec; v vrtcu se oklepa staršev, joče in ne želi, da bi starši odšli.

V skupini:

se ne vključuje v igro, samo opazuje, ne želi kontakta z vzgojiteljico in ostalimi otroki; je bolj občutljiv, vsaka sprememba ga hitro vznemiri; je neprijazen do drugih otrok; odklanja hrano in spanje; ponovno začne lulati in kakati v hlačke.

Ob prihodu staršev:

ponovno joka – olajšanje; odklanja kontakt s starši – pokaže zamero (to vas ne sme prizadeti, počakajte in prišel bo k vam).

Doma:

je bolj razdražljiv, slabe volje; ne želi govoriti o vrtcu; lahko je neješč, ima prebavne motnje; je zaspan, veliko spi; upade mu fizična kondicija, je manj  odporen in zato bolj dovzeten za razne bolezni.

SPREMEMBE:

Pred vstopom v vrtec naj otrok ne doživlja večjih sprememb (odvajanje od pleničk, nova soba, selitev,…), ker vsaka sprememba pomeni za človeka stres in  vstop v vrtec je za otroka dovolj stresen. Otroka tudi ni priporočljivo uvajati v  vrtec takoj po preboleli bolezni.

 

Vsak otrok svojo stisko pokaže na svoj način in vsi ti pojavi so pri večini otrok le prehodni.

KAKO LAHKO POMAGAMO?

Pred vključitvijo v vrtec:

  • postopoma otroka navajamo na našo odsotnost,
  • spodbujamo ga k samostojnosti pri jedi, igranju,… ,
  • otroku, predvsem nekoliko starejšemu, pripovedujemo o življenju v vrtcu, lahko ga peljemo mimo vrtca, mu pokažemo igrišče,
  • doma skušamo uvesti podoben ritem, kot je v vrtcu (spanje, obroki, dejavnosti) (glej dnevni red – zloženka Otrok z nami v vrtcu),
  • sami poskušamo gledati na vrtec v pozitivni luči in se odkrito vprašamo, ali se zmoremo ločiti od otroka, ker se naši občutki in odnos do vrtca prenašajo na otroka in njegovo doživljanje vrtca,
  • navajamo otroka na potrpežljivost, da se ne bo ob prehodu v vrtec počutil zapostavljenega, ker nivedno prvi,
  • včasih dajmo otroku vedeti, da imamo odrasli svoje obveznosti in da se ne moremo kar naprej igrati z njim. Dobro je, da si zna malček za krajši čas sam poiskati kakšno zaposlitev.
  • več telesnega kontakta, ljubkovanja, otroku olajša čustvene stiske.

V vrtcu:

  • pomembno je postopno uvajanje otroka v vrtec s prisotnostjo enega od staršev - starša se dogovorita, kdo bo uvajal otroka v vrtcu. Navadno je to mama, vendar se je že večkrat izkazalo, da se otrok laže in hitreje navadi na spremembo ob očetu. To se dogaja predvsem takrat, ko mama ločitev od otroka težko sprejme ali pa jo razume celo kot izgubo. Takrat svoje občutke prenaša na otroka in verjetno je za oba lažje, da skuša ločitev olajšati oče.
  • redna komunikacija med starši in vzgojiteljico (izpostavite svoja vprašanja, dvome, strahove - tako boste otroka lažje oddali in odšli iz vrtca);
  • omogočiti otroku, da ima ob sebi svojo ljubkovalno stvar ali igračo, saj mu le-ta daje občutek varnosti;
  • otroku vsakič povejte, da boste zagotovo prišli ponj – nikoli ne zapustite igralnice, brez da bi otroku to povedali;
  • imejte stalen ritem prihodov in odhodov, saj le-ta daje otroku varnost in zaupanje;
  • v vrtec naj otrok prihaja redno, kljub začetniškim težavam;
  • do otroka bodite potrpežljivi, kadar se vede drugače, sicer bo otrok našo nestrpnost in nezadovoljstvo doživel kot lasten neuspeh;
  • z vzgojiteljico se odkrito pogovorite o težavah in ne skušajmo na vsak način najti krivca za otrokovo drugačno vedenje, če se otrok še ni navadil vrtca;
  • verjemite svojemu otroku, da bi res rad, da mu uspe postaviti se na noge, ker čuti, da ga imate radi in ker vas noče razočarati;
  • če ima otrok ob prihodu stisko (joče), skušajte skrajšati čas oddaje otroka. Priporočamo, da otroka pripelje starš, od katerega se otrok lažje poslovi.

Otrok se bo dobro počutil v vrtcu:

  • ko bo nabral dovolj izkušenj, da se starši vedno znova vrnejo ponj in ga imajo radi,
  • ko se bo navadil ostalih otrok in se v skupini ne bo počutil ogroženega,
  • ko bo čustveno zadovoljen in sprejet in tudi sam pomemben med drugimi otroki,
  • ko bo sprejel ritem in način življenja v skupini.